Obuti maček 3D - sinhronizirano

Dolgo preden je srečal Shreka, je razvpiti borec, ljubimec in izobčenec Obuti maček postal junak v povsem drugačni pustolovščini. Pri tem sta ga spremljala žilava in pretkana Mici Šapko ter prekanjeni veleum Aleksander Glavamož. A da jim ne bi vse teklo preveč gladko, sta jim štrene mešala zloglasna zločinca Janč in Jedrt, ki sta bila pripravljena narediti vse, da druščini podvig ne bi uspel.

To je zgodba o mačku, mitu, legendi in seveda o škornjih.

LEGENDARNA ZGODBA

Chris Miller je vsestranski ustvarjalec - animator, igralec, filmar. Diplomant prestižnega kalifornijskega filmskega inštituta je kariero uspešno začel s TV oglasi, videom in igranimi filmi, nato pa prišel v DreamWorks Animation Studio SKG. Po sodelovanju pri prvih dveh Shrekih je tretjega sam režiral in poleg tega nekaterim likom tudi posodil glas. Pri drugem Shreku je "spoznal" nepozabnega Obutega mačka in takoj je vedel, da se mu obeta slava. "Kot lik je zelo privlačen in zanimiv. Jasno je bilo, da bo nekoč treba povedati tudi njegovo zgodbo. Ko smo ga spoznali, se je ob njem porodila vrsta vprašanj. Kdo pravzaprav si? Zakaj imaš tak naglas? Kje si dobil škornje? Kako si se znašel tu, kjer si zdaj? In čeprav je na trenutke peklenšček, ima veliko srce. Čeprav je majhnega stasa, je velik lik."

Vsa ekipa, ki je imela doslej opravka z Mačkom, se je strinjala, da je od vseh stranskih likov najbolj zanimiv in prikupen. Millerju je bil tako zelo pri srcu, da je na vsak način hotel režirati prvi Mačkov samostojni film. Zamisel o posebnem filmu se je rodila že v trenutku, ko je kosmatinec prvič pogledal v kamero z velikimi otožnimi očmi, dejansko pa je zaživela, ko je zanimanje za film pokazal Chris Miller.

JUNAKI IN ZLOČINCI

Že od samega začetka je veliko vlogo pri Mačkovi priljubljenosti igral lastnik njegovega žametnega glasu — Antonio Banderas.
Režiser Chris Miller pravi: “Obutega mačka igra Antonio Banderas. Ali morda Obuti maček igra Antonia Banderasa? Kaj pa vem, včasih ju je nemogoče ločiti. Eno pa je gotovo, drug brez drugega ne bi mogla živeti.”
Dejstvo je, da je Banderasova igra zabavna, karizmatična. Njegov Maček je mačo, skrivnosten in pustolovski. Sam igralec pa svojega lika ne gleda več kot mačka, temveč kot izredno večplasten in poglobljen lik. Možnost, da ga igra, gleda kot izjemen dar in čast. Seveda mu zato sploh ni odveč, da mu glas posoja trikrat - v izvirniku, v španski različici za Srednjo in Južno Ameriko ter v kastiljski španščini. Vsak, ki pozna Obutega mačka in je videl tudi druge Banderasove filme, pa ve, da sta si igralec in njegov lik izjemno podobna. Tudi Banderas vešče suče meč, to se je naučil, ko je igral Zorra, je urnih nog na plesišču in v vrsti filmov se je dokazal kot arhetipski latino ljubimec. Na to igralec dodaja: "Sicer sem malo višji od njega, v več pogledih pa sva si res zelo podobna."

V Mačkovem svetu živi veliko drugih likov iz pravljic in otroških pesmic. Seveda so precej drugačni, kot smo si jih predstavljali iz verzov. Najbolj med vsemi pa Mačkov nekdanji prijatelj Glavamož.

Ko se spoznata, sta oba siroti v sirotišnici San Ricardo. Med njima se splete prijateljstvo, v katero vsak od njiju prinese nekaj svojega - Glavamož visokoleteče sanje, Maček pa spretnost, za katero je jajce prikrajšano. Oba si želita oditi iz sirotišnice v lepše življenje. Potrebujeta samo čarobni fižolček, da bosta ukradla zlata jajca iz velikanovega gradu v oblakih. Preprosto.
Toda iskanje fižola ne obrodi sadov in otroške sanje začnejo bledeti. Vsaj pri Mačku, ki v življenju najde nove izzive in potešitve. Glavamož pa se jih noče in zato se prijatelja počasi, a vztrajno začneta odtujevati.
Ko Maček reši komandantejevo mamo pred podivjanim bikom, ga meščani razglasijo za junaka in v znak njegove resnicoljubnosti, časti in poguma mu podarijo klobuk in pozneje znamenite škornje. A kot se tako pogosto zgodi, uspeh spremlja zavist. Glavamož se počuti odrinjenega in prikrajšanega in njuni poti se še bolj razideta. Glavamož zavije v zločinske vode in za sabo potegne tudi nič hudega slutečega prijatelja. Ko se jima zločinski podvig zalomi, Mačka ožigosajo kot izdajalca, čeprav ni ničesar kriv, in zato mora pobegniti iz vasi. Vse odtlej se preživlja s priložnostnimi "posli", zapeljuje mačke in sanja, da bo nekoč popravil storjeno krivico.
Nekega dne pa se v njegovo življenje spet vrne Glavamož, tokrat v spremstvu pretkane Mici Šapko. Po dolgem prepričevanju, da mu je žal in da bosta popravila storjeno, Mačka prepriča, da se mu pridruži v podvigu, o katerem sta sanjala od malih nog in ki je zdaj končno dosegljiv - kraji zlatih jajc iz velikanovega gradu. Seveda ne gre gladko. Največja ovira sta kruta zločinca Janč in Jedrt. Surovini precej kratke pameti, vendar velikih apetitov, ko gre za bogastvo. Zgodba se seveda srečno razplete, toda prej je polna zabavnih in napetih zapletov.

OBUTI MAČEK V DOMAČEM KRAJU...

Gledalci so več kot očitno vzljubili Za devetimi gorami, kjer živi Shrek s svojimi prijatelji. Toda Maček je prišel iz drugačnega okolja. Ima drugačne korenine, zato se zgodba ne more odvijati med znanimi gorami in gozdovi. Vseeno ustvarjalci niso hoteli povsem oditi iz Shrekovega sveta, zato so ga samo prikrojili do skrajne meje, kolikor se jim je še zdelo sprejemljivo.

Oblikovanja okolja so se lotili, kot da snemajo star špageti vestern. In ker so vsi liki z glavnim vred malce izkrivljeni, so tudi okolje naredili tako. Če dobro pogledate, je vse malo postrani, nič ni naravnost, nič ni simetrično. Navdih so poiskali na severu Španije, ki je čudovita, vendar nosi brazgotine naravnih sil. Mesto San Ricardo pa so oblikovali po mehiškem mestu San Miguel de Allende.

Z veliko ljubezni in zabave je nastal film, poln akcije in smeha, ki nam ga izvabljajo celo prizori, ki niso tako očitno napeti ali smešni. Eden najzanimivejših je verjetno plesni dvoboj v mačji kantini. Zasnovala ga je koreografinja Laura Gorenstein Miller, ki je dva plesalca oblekla v obleko za zajem gibov, ti posnetki pa so bili nato osnova za animacijo.

Film je bil že v osnovi zasnovan za 3D tehnologijo, saj je sama zgodba nakazovala, da bi bilo to možnost škoda izpustiti. Zlasti prizori na fižolu, ki sega do velikanovega gradu, bi bili precej bolj vsakdanji, če ne bi bili v 3D.

Pri filmu je sodelovalo več kot 620 ustvarjalcev v več kot 20 različnih oddelkih. Pri takšnem številu je nujno, da vsi delajo usklajeno in si prizadevajo k istemu cilju. Ta cilj je bil tokrat velika pustolovščina, komedija in drama, ki nas uči, da si vsak zasluži še eno priložnost ter da nikoli ni prepozno, da popraviš storjene napake.

Slovenska sinhronizacija: Studio Ritem
Prevod: Vesna Žagar

• zuppy, objavljeno 15.08.2011 ob 20:11

  Pa ne že spet samo sinhronizirana verzija. Zo je animirani film, ki se ga enostavno mora gledati z originalnim zvokom. Ne morem verjeti, dva kinocentra sta v Mariboru (Tuš & Kolosej), pa niti eden ni sposoben predvajati podnaslovljene verzije. Kot je bilo že razvidno iz ostalih animacij, ki so na žalost bile samo v sinhronizirani obliki, se te predvajajo tudi po 20. ali celo 21. uri. Kateri normalen otrok pa še gre gledat tovrstne zadeve po 20. ali celo po 21. uri? Ob teh urah bi lahko mirne volje uvrstili podnaslovljene verzije filma.

  odgovori citiraj
• sonyslo, objavljeno 29.02.2012 ob 21:44

  zuppy se popolnoma strinjam s tabo. Sinhronizirana verzija je najslabš kar se lahko zgodi v kino, no ko bi vsaj naredili kvalitetno sinhronizacijo, ampak namesto kvalitete film ali risanka ali pa kar koli drugega izgubi tisti pravi čar, ki bi naj ga imel. Tako da neslednjič prosim podnapise ostalo pa pustite na miru!!

  odgovori citiraj

Samo za prijavljene. Prosimo prijavite se.